miha-gumilar-wide

"Srečen ni tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki potrebuje najmanj."

G. Gumilarja sem spoznal, ko sem iskal finančni nasvet. S spoštljivostjo, strokovnostjo in razumevajočim pristopom se je izkazal kot verodostojna in zaupanja vredna oseba, ki mi je v zadnjih desetih letih vedno ustrezno svetoval.
dr. Vojko Obrulj
S financami že od nekdaj nisem ravno “najboljši prijatelj”. Miha hvala, da ste mi jih pojasnili na razumljiv način in mi pomagali stvari postaviti tako, da bodo v prihodnje bistveno bolje držale vodo. Do srečanja z vami sploh nisem vedel, koliko denarja mečem skozi okno.
Jure
Ljubljana
Nisem vedela, kaj naj sploh pričakujem. Priporočila mi ga je sodelavka. Izkušnja: enkratna! Čisto drug pogled na finance - želim si le, da bi vse to vedela že veliko prej. Kar takoj naprej!
Erika
Koper
Prijazen, hiter, dobra in razumljiva razlaga, prepoznaš cilj: najboljši namen! Pridobil in upravičil moje zaupanje- upam na dolgoročno sodelovanje.
Zdenka
Novo mesto
Tri ključna spoznanja oz. izkušnje pri sodelovanju z g. Gumilarjem: strokovnost, prijaznost, nevtralnost oz. neodvisnost. To je on.
Borut
Logatec
Super izkušnja, veliko sem se naučila. Že pri “drugem mnenju”mi je bilo super, da smo šli čez vse: varčevanja, zavarovanja (katera so nujna- tega nisem vedela!), koliko se daje na stran....všeč mi je, da ste neodvisni. Kar tako naprej- vesela sem da smo se spoznali.
Sara
Ljubljana
Izkušnja je bila super! Veliko sem imela tistih “aha” momentov. Super kolektiv, vsi so zelo prijazni, predvsem pa nasmejani in srčni. Kar tako naprej! :)
Andreja
Mengeš

Moja zgodba se je tako kot zgodba mnogih začela v objemu tipične slovenske družine, v kateri so se takrat mladi starši po najboljših močeh trudili dvema otrokoma omogočiti življenje, ki jima bo nudilo najboljše možnosti. Za popotnico so nama skušali vcepiti vrednote in navade, ki bi nama na najini življenjski poti najbolj koristile. Tako mi načela kot so: brez cilja je vsaka pot dobra, nagrada vedno sledi trdemu delu in vzgoja v duhu poštenosti, iskrenosti in delavnosti, nikoli niso bila tuja. Poleg tega sem od staršev pridobil tudi nekaj finančnih navad, ki so jih oni, verjetno dobili od svojih staršev, njihovi starši pa od svojih ipd.

Vsej tej dobri osnovi navkljub pa se mi je ob nastopu prve službe (v banki) pripetilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Ob prejemu prve plače sem (kot “pravi bančnik”) najel tudi prvi kredit. Res (žal) ni bil namenjen reševanju stanovanjske situacije, je pa več kot očitno kazal na mojo neučakano željo po potrošnji. Takrat seveda niti približno nisem razmišljal, koliko me bo kredit dejansko stal, še manj pa sem razmišljal o tem, da bi sredstva najprej raje privarčeval. Zakaj neki? Denar je bil vendar tako blizu … Nekaj denarja sem res namenil varčevanju v takrat aktualni Nacionalni stanovanjski varčevalni shemi, a žal se pozneje tudi to ni izkazalo za najbolj modro odločitev. Seveda sem kot “pravi finančni guru” v skoraj istem hipu oborožil tudi s čekovno knjižico, ki ji je s svetlobno hitrostjo sledil limit na tekočem računu. Le kaj je bilo takrat slajšega? Ker sem bil “pri koritu” sem imel naenkrat “zelo prijateljski” odnos do denarja, ki mi je v prvi fazi seveda vlil zelo prijetne občutke – v naslednjih mesecih pa so postali neznosno grenki. Denar je bilo seveda treba vrniti in ko sem začel računati, za kakšno vsoto je šlo, občutkov ne bi moglo olajšati nobeno zdravilo na tem svetu. Žal je bilo za to prepozno.

Tako sem se že zelo zgodaj srečal z močjo obrestno obrestnega računa, ki ti lahko, če se z njim spoprijateljiš, prinese veliko ugodja, če stojita vsak na svojem bregu, pa ravno nasprotno. : )

Danes se temu lahko samo še nasmejim, čeprav mi izkušnja služi kot velik opomnik pri vsaki potrošni misli, ki mi jo okolje skuša skrivaj vcepiti v misli. Tako mi je uspelo v osebnih financah zgraditi nekaj pomembnih temeljev, na katere sem še danes zelo ponosen (limit je danes samo še neznanka, vedno je pri roki “zlata rezerva” ipd.).

Toda nesreča nikoli ne počiva in pred leti sem se (takrat že v vlogi starša) znašel v precej zoprnem položaju, ki je bil posledica vsesplošne recesije. Tako rekoč čez noč je naša družina ostala brez ene plače. Danes niti navidezno stabilne službe v močnih podjetjih niso več nobena stalnica, je pa po drugi strani tudi res, da so mlade družine iz leta v leto bolj finančno obremenjene. “In kaj zdaj?” sem se takrat vprašal. Kot na dlani je bilo seveda dejstvo, da bo treba čimprej poiskati rešitev za družino, torej poiskati novo zaposlitev, zagotoviti mesečne prejemke, kakršnih smo bili vajeni ipd. A kaj ko se to nikoli ne more urediti kar čez noč. Vesel in srečen sem bil, da sem do takrat že imel eno temeljnih finančnih navad in sem privarčeval sredstva, ki so nam pomagala v najbolj občutljivem času.

Takrat sem se – po skoraj dveh desetletjih dela v različnih bankah, na različnih delovnih mestih in na osnovi prenekaterih izkušenj in zgodb strank – začel spraševati, ali v resnici delam vse, kar je v moji moči, da sem svojim strankam kar najbolj v korist. Odgovor je bil nedvoumen in odločitev, ki je sledila, je postala neizbežna. Nikakor namreč nisem več mogel mimo dejstva in zavedanja, da delujem le še v eni izmed t.i. finančnih trgovin, v kateri moram, ne glede na to, kar vem in znam, zagovarjati ponudbo in odločitve delodajalca, ceno za to pa na koncu vedno plača stranka. To, da sem probleme strank reševal le delno in da sem moral “najugodnejše” rešitve iskati v storitvah in produktih banke, čeprav niso bili neposredno vezani na rešitev strankinega osnovnega problema, je pripomoglo k moji odločitvi, da čimprej najdem pot nekam, kjer bom lahko dejansko po najboljših močeh in popolnoma neobremenjeno pomagal vsakemu, ki si bo želel kjerkoli na finančnem področju narediti korak naprej.

V krogu najbližjih svojcev, sodelavcev in prijateljev je bila moja odločitev seveda pospremljena tudi s komentarji v smislu “A si ti nor – sredi recesije boš dal odpoved v velikem in stabilnem podjetju”, a mi je glede te odločitve žal le eno: da je nisem sprejel že prej. Pomembne stvari bodo vedno ostale pomembne.

Specialist za finančno načrtovanje in financiranje. Znanje in izkušnje na področju osebnih financ in bančništva uspešno pridobiva že od leta 1997. Konec leta 2003 je na Fakulteti za upravo dobil priznanje za najuspešnejšega diplomanta v študijskem letu 2003/2004. Prav dolgoletne izkušnje na različnih področjih urejanja osebnih financ, znanje na področju svetovanja, osebni pristop in posluh za izzive, s katerimi se v vsakdanjem življenju srečujejo stranke, ga uvrščajo med visoko usposobljene svetovalce na področju osebnih financ in finančnega načrtovanja.

V zadnjem obdobju Miha največ energije usmerja v pomoč in svetovanje strankam, ki so se večinoma zaradi pomanjkanja ustreznega znanja in sprejemanja odločitev na osnovi enosmerno naravnanih sugestij prodajalcev finančnih produktov znašli v precepu in se začeli spraševati: Kako naprej? Ali sem sploh na pravi poti? Bom dosegel cilje, ki si jih najbolj želim? Kakšne produkte sploh imam?

Ključno pri njegovem delu je, da v sproščenem pogovoru s stranko najprej v celoti preveri njeno trenutno finančno situacijo in v nadaljevanju vse njene finančne produkte (varčevanja, naložbe, zavarovanja, kredite, leasinge ipd.). Na osnovi tega in individualnih ciljev stranki nato pripravi ustrezen finančni načrt oziroma predlog za doseganje ciljev z bistveno manjšimi izdatki oziroma bistveno hitreje, kot bi jih dosegla brez njegove pomoči.

Če se med obravnavo izkaže, da stranka potrebuje tudi ureditev kredita (najem novega kredita, refinanciranje obstoječih kreditov ipd.), pa na osnovi dolgoletnih izkušenj iz bančništva Miha pomaga poiskati rešitev tudi za največje izzive.