Danes, ko obeležujemo svetovni dan potrošnikov, se moramo vprašati, kako »dober« potrošnik smo. Nas imajo trgovci radi? Kupimo vsako »neumnost«, ki jo vidimo na policah? Morda vsako drugo? Zapravljamo denar tudi za stvari, ki jih ni na našem nakupovalnem seznamu in jih zares ne potrebujemo?  Smo potrošniki samo v fizičnih trgovinah ali tudi na spletu?

Letošnji svetovni dan potrošnikov je namenjen digitalizaciji za katero pravijo, da prehiteva zakonodajo, saj je tako hitro spreminjajoči se segment, da mu počasno zakonodajno kolesje težko sledi. A o tem kdaj drugič. Danes pa se posvetimo nam – potrošnikom in ključnemu vprašanju: kako postati do sebe odgovoren potrošnik? Enostavno tako, da spremenimo svoje nakupovalne navade!

Veste koliko porabite za hrano in pijačo?

Večina ljudi namreč nima zastavljenega proračuna, ki ga namenja za hrano in pijačo, zato najprej določimo maksimalni znesek, ki ga bomo porabili za hrano in pijačo. Tukaj seveda ločimo med hrano in pijačo, ki jo kupimo v trgovini in tisto, ki jo pojemo v estavracijah in lokalih.

Kaj pa priporočljiv proračun za hrano in pijačo? »Odvisen je od višine prihodkov in števila vzdrževanih članov. Povprečen član slovenskega gospodinjstva pa za ta namen porabi sto evrov na mesec,« pravi Ana Vezovišek. Pri tem pa ne smemo za vsakega novega družinskega člana računati dodatnih 100 evrov, pač pa, dodaja, da če se gospodinjstvo poveča iz enega na dva člana, se izdatki za hrano in pijačo povečajo za 1,5-krat.

Vikend izlet načrtujemo, kaj pa tistega v trgovino?

Ok, zdaj vemo koliko si lahko privoščimo, kako pa se držati te omejitve? Spet – enostavno. Vsak izlet v trgovino je treba načrtovati. Po domače, napišite si listek na katerem je seznam stvari, ki jih moramo kupiti. Če ste bolj sodoben tip človeka, pa je nabolje, da uporabljate kar bančno aplikacijo (v kolikor vam jo banka seveda omogoča). Kaj hitro boste ugotovili, da se iz tedna v teden, meseca v mesec, vaš seznam zelo malo spreminja. Še več, počasi se ga boste naučili na pamet in postali, do sebe odgovorni, potrošnik. Seveda, če se boste seznama držali.

Ste že slišali za pravilo FIFO? »First in, first out«, pravijo strokovnjaki, kar pomeni, da vedno preverimo kaj v našem hladilniku in zmrzovalniku je potrebno porabiti prej, da ne bomo na koncu metali stran, ker bomo enostavno pozabili. Kako to preprečiti? Stvari, ki imajo krajši rok porabe postavite na polico bližje, bolj dosegljivo, saj boste v tem primeru težje »pozabili« nanje. Podoben pregled velja tudi za ostalo, suho hrano.

Lačni v trgovino, vam je znano?

Se vam pogosto zgodi, da greste iz službe, lačni ste, pa na hitro skočite še v trgovino po najnujnejše? Napaka! Ta seznam najnujnejšega se bo zagotovo povečal, saj boste nakupovali z »želodcem« in ne glavo. To so dokazale različne študije, opravljene v tujini. »Takrat bomo kupovali tudi bolj kalorično hrano, v to skupino pa predvsem spadajo ogljikovi hidrati in sladkarije, torej manj zdrava hrana,« opozarja strokovnjakinja za financiranje in osebni proračun.

Vas zanima še nekaj hitrih nasvetov, kako biti do sebe odgovoren potrošnik?

  • Hrane na kupujmo na obroke
  • Nakupovanje po spletu je cenejše
  • Preverimo kaj ima trgovec v akcijski ponudbi, a bodimo pri tem previdni
  • Kupujmo takrat, ko so trgovine bolj prazne
  • Preverimo količino in ceno (primerjajte!)
  • V trgovino se, če se le da, odpravimo sami
  • Na koncu dvakrat preverimo račun

To je le nekaj nasvetov, ki jih najdete, skupaj z odgovori in utemeljitvami, v knjigi Ane Vezovišek: Na pomoč! Kako naj ravnam z denarjem?. Knjiga je pomagala že številnim Slovencem in Slovenkam do tega, da so naredili pomemben korak v smeri »do sebe odgovornejšega potrošnika«.

Zavedati se moramo dejstva, da sta hrana in pijača le en del naših stroškov. Kaj pa elektrika, ogrevanje, telefon, internet, avto, počitnice …? Ja, tudi tam lahko postanemo odgovornejši potrošniki. 

V Ameriki so pred časom delali raziskavo, s pomočjo katere so ugotovili, da kar 76 % ljudi živi od plače do plače. To pomeni, da vsak sedmi oziroma skoraj vsak osmi ne zmore plačati stroška, višjega od 1.000 USD. Si predstavljate? Kaj mislite, je pri nas ta odstotek nižji ali višji?

Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun je tokrat v reviji Liza razkrila kako je s Slovenci in življenjem »od plače do plače«.

Ko to vprašanje postavi svojim slušateljem na predavanjih, ji navadno odgovorijo: »Pri nas je ta odstotek še višji.« In glede na to, kakšne navade ravnanja z denarjem imamo Slovenci v večini, se tudi sama pridružuje temu mnenju.

A ni vse črno, kot izgleda na prvi pogled. »Ta odstotek bi lahko precej spremenili, če bi nam kdo pokazal, kako. Če bi že od samega začetka, od trenutka, ko smo prejeli prvo plačo oz. prvo nakazilo na transakcijski račun, ravnali drugače. Naj vas potolažim. Nič hudega, če vam do danes tega še nihče ni pokazal, vam danes razkrijem jaz,« pravi Ana.

Začne se pri vodenju osebnega proračuna

Spet se vse začne pri vodenju proračuna, o katerem pogosto pišemo. A brez tega, da ne vemo, kolikšni so naši povprečni mesečni izdatki, bomo težko naredili prvi korak, pravi.

»Prvi korak je namreč ta, da moramo najprej privarčevati sredstva v višini povprečne mesečne porabe. Tisti, ki se držite receptov in ste ta korak že naredili, super. Prestale pa to še čaka in boste morali to narediti čim prej. Najbolje še danes, sicer bo spet minil mesec, dva, tri, leto, dve itd. oz. bom iskrena, se tega ne boste lotili, ker vas bodo druge obveznosti prehitele.«

Vzemimo za primer, da so naši prihodki v višini 1.000 evrov in je naša povprečna mesečna poraba 800 evrov. To pomeni, da bomo morali najprej privarčevati 800 evrov. Kako in kdaj to dosežemo? »Če se spet držimo enega izmed prejšnjih receptov, da 10 % namenimo za kratkoročne cilje, potem nam bo to uspelo najkasneje v osmih mesecih. Se strinjate? 8 x 100 evrov (torej vsak mesec damo na stran 10 % od prihodkov). Ko ta sredstva privarčujemo, jih hranimo na varčevalnem računu. Pozor! Varčevalni račun mora biti brezplačen in sredstva lahko dobimo kadarkoli (ne smejo biti vezana),« pravi Ana.

Nakažite si plačo sami in že prvega v mesecu. Kako?

Potem pa sledi nekaj, česar gotovo niste pričakovali. »Vsakega prvega v mesecu si na osebni račun nakažemo toliko sredstev, kot jih potrebujemo za tisti mesec, in jih razporedimo po kategorijah. Ko dobimo plačo ali priliv (če imamo lastno podjetje ali drugo obliko dela), pa ta sredstva preusmerimo na varčevalni račun. Zakaj? Ker jih v resnici ne potrebujemo. ‘Plačo’ smo si sami že nakazali prvega v mesecu in takrat preračunali, kolikšna ta mora biti. Zakaj bi potem imeli več denarja? In potem, naslednji mesec, spet začnemo od začetka …«

Ta način ravnanja z denarjem je marsikomu nekaj čisto novega, misija nemogoče, pa vendar ni tako nemogoča. Zakaj ne? Ker je potrebno zelo malo discipline, da to dosežemo. »Učinek pa je eden najmočnejših. Zamislite si, kako super je, ko ni treba razmišljati o tem, ali nam bo delodajalec plačo nakazal v petek, 16., ali pa v ponedeljek, 19. Ja, samo trije dnevi razlike, pa vendar za marsikoga cela večnost,« opisuje Ana Vezovišek problem marsikaterega Slovenca in Slovenke.

Pozabite na ta nepotrebni stres. Odločite se danes in naredite spremembo v svojem življenju. 

upravljanje_z_osebnimi_financami

Eno izmed osnovnih pravil, ki bi ga moral upoštevati vsakdo, ki prejema prihodke (ne glede na obliko dela), je ta, da vemo kam gre naš denar. »To lahko ugotovimo tako, da začnemo opazovati, kaj se z našim denarjem dogaja. Kaj se torej zgodi po tem, ko dobimo npr. priliv na račun in kateri so tisti stroški, ki najbolj zajedajo v naš proračun,« je za revijo Liza povedala Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun.

Zelo pogosto ljudje kot izgovor, zakaj ne vodijo svojega proračuna rečejo: imam tako majhne prihodke, da imam vse v glavi ali pa celo rečejo, da so njihovi prihodki dovolj veliki in da se s tem ne rabijo ukvarjat. Zakaj bi se obremenjevali s tem in porabljali svoj čas ali pa se celo po nepotrebnem spravljali v stres?

Z vodenjem proračuna načrtujemo svojo porabo

»A na žalost ne moremo biti tako prepričani, da vemo kam gre naš denar, v kolikor nimamo vzpostavljenega nadzora. To, da vodimo vse v glavi ali pa da tako ali tako ne rabimo nič vodit, ker konec meseca tako nič ne ostane je NAPAČNO prepričanje. Obstaja tudi prepričanje, da pa bomo potem s tem vzpostavili nadzor nad partnerjem, ki tudi ni pravo. Z vodenjem proračuna začnemo NAČRTOVATI svojo porabo. Skupno porabo, v kolikor živimo s partnerjem,« opozarja Ana Vezovišek.

Res ne moremo vedeti kam gre naš denar, če ne spremljamo našega proračuna. Marsikdo na vprašanje kam gre njegov denar odgovori: Za položnice. Za hrano. »In ko jim postavim vprašanje ali morda vedo za katere položnice, koliko gre za hrano in koliko za prevoz, nastane tišina. Ljudje takrat kaj hitro spoznajo, da v resnici ne vedo kam gre njihov denar. Kar vedo, oz. v kar so prepričani je to, da ga imajo premalo, ne glede na višino prihodkov.«

Stroški niso vsak mesec enaki

A resnica se skriva drugje. »Najprej moramo ugotoviti koliko denarja v resnici potrebujemo. Ni res, da moramo vsak mesec vse porabiti enako. Saj niso vsak mesec vsi stroški enaki,« opozarja specialistka.

Imamo fiksne stroške, ki jih lahko predvidimo in variabilne, ki nihajo in so odvisni od obdobja (ali je poletje ali je zima), od tega ali gre za pričakovane ali nepričakovane stroške, od naše porabe itd.

»Zato je pravilo, Opazujmo kam gre naš denar, neizogibno! Kaj to pomeni? Da moramo začeti spremljati našo porabo, vsak evro oz. cent. Pa ne zato, da si bi potem kaj očitali ali še huje, da bi očitali svojemu partnerju, ampak zato, da bomo videli kakšne so naše navade oz. bolje razvade. Edino na ta način bomo lahko sploh ugotovili koliko v resnici potrebujemo in kaj je tisto, kar nam v resnici prinaša zadovoljstvo. Ni ga hujšega, ko si človek več let zaporedoma ne privošči dopusta, ker nevede ali nehote denar izgublja na drugih, nepomembnih stvareh.«

Čas je torej, da prevzamemo nadzor nad našim denarjem in da prevzamemo vlogo gospodarja!

Ljudje se pogosto ne odločijo za varčevanje iz različnih vzrokov, eden od njih je tudi prepričanje, da bo varčevanje vplivalo na znesek za plačilo vrtca ali otroškega dodatka. Pa je temu res tako? Preverili smo pri Nataši Kozlevčar, osebni finančni svetovalki, ki pogosto sliši, da ljudje rajši ne varčujejo, da ne bi »padli« v višji razred za plačilo vrtca.

»V redkih primerih je to upravičeno, v večini pa gre le za izgovor. Če veš, kako center za socialno delo upošteva tvoje premoženje, potem veš, da tovrstno varčevanje redko vpliva na znesek otroškega dodatka ali plačilo vrtca,« pravi Nataša Kozlevčar.

Maksimalen mesečni dohodek, da ne ostanete brez dodatka

Vzemimo za primer Matevža in Mojco, ki imata dva šoloobvezna otroka. Njuni prihodki so majhni, oba skupaj imata 1.581,46 evra oziroma 395,37 evra na družinskega člana.

Matevž in Mojca sta v četrtem razredu lestvice, kar pomeni, da bosta prejela skupni otroški dodatek v višini 125,78 evra na mesec. »Na izračun vplivajo predvsem prejemki, plača in morebitna druga prejeta izplačila na podlagi delovnega razmerja,« pravi Nataša Kozlevčar.

V primeru Matevža in Mojce zgornja meja razreda pomeni 418,74 evra, pomnoženo s štirimi člani gospodinjstva je to skupaj 1.674,96 evra. »To je torej maksimalni mesečni dohodek, ki ga lahko Matevž in Mojca prejmeta, da bosta še prejela otroški dodatek v višini 125,78 evra. Če to mejo presežeta, se bosta uvrstila v višji razred v tabeli, kar pomeni, da bosta dobila nižji otroški dodatek,« še opozarja osebna finančna svetovalka.

Koliko lahko privarčujeta, da ne ostaneta brez dodatka?

Seveda pa se odpira tudi vprašanje premoženja in varčevanja. Višino premoženja, ki ga v osnovo za izračun otroškega dodatka upošteva center za socialno delo izračunamo tako, da od skupne zgornje meje dohodka odštejemo skupni mesečni dohodek gospodinjstva. Dobljeni rezultat pomnožimo z 12 in ga delimo 0,03 (povprečna obrestna mera = 3%).

»Danes, ko je obrestna mera za vezani depozit zelo nizka, celo pod 1 %, bi v izračunu lahko uporabili nižjo obrestno mero, a ker varčujemo na daljši rok, je bolje, da upoštevamo povprečje, včasih celo višjo obrestno mero, da smo na varni strani in lažje spimo. Saj veste, spanec je največ vreden.  Dobljena vsota je višina premoženja, ki ga Mojca in Matevž lahko imata, da ohranita enak otroški dodatek.«

10 let varčevanja brez posledic

In kaj to konkretno pomeni v našem primeru? Da je njuno premoženje poleg mesečnega dohodka, brez, da bi vplivalo na višino otroškega dodatka, lahko v višini 37.400 evrov.

To praktično pomeni, da lahko par 10 let varčuje 200 evrov mesečno, ob 7-odstotni donosnosti in ne bosta presegla cenzusa. Otroci pa bodo medtem pridno odrasli … »Seveda gre za zelo poenostavljen izračun, ki pa je izredno dober približek. V vsakem primeru pa vam lahko zaupam, da obstajajo tudi rešitve, ki jih center za socialno delo ne upošteva, a ne sodijo v kombinacijo zaščite in varčevanja, ki so žal stroškovno zelo obremenjene,« še dodaja Nataša Kozlevčar.

Več o tem si lahko preberete tudi v knjigi Neodvisna ženska z bičem, ki je ugledala luč sveta pred nekaj meseci in kjer se nahaja tudi tabela z vsemi potrebnimi izračuni. Več o knjigi izveste TUKAJ.

Pogosto slišimo, da moramo živeti v okviru svojih zmožnosti, ne glede na vse želje in mamljive ponudbe, ki v naše življenje vstopajo iz okolice. Pomembno je, da ostanemo nad gladino. Kako ohraniti to pozicijo pa je v oddaji Cent na cent na radiu Ognjišče spregovorila Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun.

»Sama pravim, da je celo bolje živeti pod svojimi zmožnostmi, pa vendar je zaradi obdobja v katerem živimo in današnje družbe, to izredno težko. Že pogled na naše otroke, ki jim želimo še več, kot bi jim lahko privoščili, nas hitro zanese, predvsem ko opazujemo, kaj imajo drugi. A ključno je, da ostajamo nad gladino,« pravi Ana Vezovišek.

Kaj pomeni biti nad gladino?

V prvi vrsti to pomeni, da se skušamo izogibati limitom, kreditnim karticam, predvsem tistim, ki nam omogočajo obročno odplačevanje in pa karticam trgovcem, ki nam omogočajo, da plačamo šele čez en mesec, opozarja specialistka za financiranje in osebni proračun. Sprva, ko to koristiš gre, kasneje, ko imaš dolgov in manjših obveznosti čez mesec vse več, pa je to izredno težko plačati.

»Zelo hitro lahko pride do tega, da ne zaslužimo toliko, kolikor moramo plačati. Nedolgo tega sem imela primer gospe, ki jo je težka situacija (bolezen soproga) pahnila v neprijeten položaj in je bila primorana uporabiti vse možne kartice, ki so obstajale. Imela jih je 8! Človek bi jo na prvi pogled začel obtoževati, ampak ne, saj je v tistem trenutku ravnala tako, kot je lahko, da bi se rešila. A na koncu je bilo obveznosti toliko, da četudi je dobila plačo, jih ni zmogla pokriti. Drugega kot to, da se vzamemo v roke, pogledamo kakšne so te obveznosti in si naredimo načrt, kako jih bomo odplačali, ni,« pravi Ana Vezovišek.

Kako se znebiti dolgov?

Če tega ne zmoremo sami, kar se zelo pogosto izkaže, poiščimo nekoga, ki nam bo uspel to odpraviti. »Težava je v tem, da ljudje živimo življenje drugih in ne svojega. Če ljudi vprašamo zakaj se tako ženejo, se hitro najdejo tisti, ki rečejo: točno vem, kaj si želim, kaj je dobro zame in kaj ne. Po drugi strani pa velika večina gleda na to, kako živijo drugi, pri čemer se res ne vpraša ali to oni zmorejo ali ne,« pravi Ana.

»Ključno je torej, da, če se še nismo nikoli zadolžili, že prej razmišljamo o tem, da bomo morda potrebovali kakšen denar za investicijo in si rajši ustvarimo rezervo,« razloži enostaven recept, katerega »skrivnost« je v varčevanju.

Česa se najprej znebiti? Za vse tiste, ki so danes v limitu je definitivno čas, da se ga znebijo. Zakaj prav limit? Ker je to najdražja oblika financiranja in je včasih bolje, da se vzame kredit, ki nam pomaga, da se limita za vedno znebimo.

Kako ostati nad gladino?

»Pomembno je, ko se odpravimo v trgovine, da nas stvari ne zavajajo in se vedno vprašamo ali nekaj res potrebujemo ali je le naša trenutna želja. Vedeti moramo, kaj si v resnici v življenju želimo in to je ključno,« dodaja Ana Vezovišek.

To pa je tudi edini način – da si postavimo prioritete in znamo reči ne. Tako bomo ostali nad gladino.

Običajno je pot lažja, če nam pri tem nekdo pomaga. Za začetek pa si lahko več o tem, kako ostati nad gladino, preberete tudi v uspešnici, ki je pomagala že mnogim Slovencem in Slovenkam. Na voljo je namreč le še nekaj izvodov knjige Na pomoč! Kako naj ravnam z denarjem?. Dobite jo TUKAJ

Večkrat smo že poudarili, da so osebne finance eden najpogostejših razlogov za stres. Če naredimo korak dalje lahko hitro ugotovimo, ko obremenjujejo nas osebno, zagotovo obremenjujejo tudi naše odnose, predvsem partnerske. Želeli smo preveriti, kako pogosto se s tovrstnimi težavami v odnosih srečujejo strokovnjaki, ki skrbijo za izboljšanje medsebojnih odnosov, zato smo o tem povprašali terapevtko partnerske, individualne in družinske terapije Lidijo Bašič Jančar, ki vodi enoto Študijsko-raziskovalnega centra za družino. Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun pa nam je zaupala kako se izogniti konfliktom, ki jih v odnosih povzroči denar.

Skupne finance predstavljajo zaupanje med dvema

»Če v odnosu ne vlada zaupanje, varnost in pripadnost, se težave lahko pokažejo na različnih nivojih: otroci, zdravje, delo, denar. Skratka, neka zunanja okoliščina nam pokaže, da v odnosu nekaj ni v redu in takrat je težko imeti skupne finance. Te nam govorijo o zaupanju med dvema, o jasnih in močnih skupnih ciljih, pa tudi o zmožnosti predati se in ne preko kontrole nadzirati drug drugega,« pravi Lidija Bašič Jančar in dodaja, da se težave na področju odnosa lahko pokažejo zelo hitro.

Med razlogi za nastanek težav so odločitve o tem, kdo bo kaj plačal že na začetku, ko skupaj preživljata le prosti čas. Kasneje v skupnem življenju pa skozi to, kako se plačujejo stroški, nakup stanovanja. »Težave na področju financ v odnosu vsekakor nakazujejo globlje vzroke. Težava ni konkretno v denarju, gre za nekaj več. Gre za osnovne človekove potrebe in strahove: kdo bo poskrbel zame oz. ali moram zase poskrbeti sam, komu pripadam ali sploh komu pripadati in se v celoti predati, zaupati le sebi ali ustvarjati zaupanje skupaj,« dodaja Lidija Bašič Jančar. Potreben je iskren pogovor in iskanje ključnih težav in bolečin pri vsakemu partnerju posebej.

Partnerja morata imeti skupne cilje

Pomembno pa je tudi, da imata skupne cilje. »Partnerja se morata v prvi vrsti najprej pogovoriti o tem kaj si v življenju želita. Kaj bi si želela privoščiti čez 5, 10, 15 let, kaj bi želela omogočiti svojim otrokom. Kakšen življenjski stil bi želela imeti, ko se bosta enkrat upokojila, kdaj bi želela prenehati delati za denar in kaj je tisto, kar ju resnično veseli in za kar bi bilo smotrno že danes varčevati,« pove Ana Vezovišek.

Ko vse to ugotovita, zapišeta cilje in jih časovno opredelita. Potem pa sledi osnova – vodenje proračuna, da ugotovita kako realni so cilji, kaj morata za dosego le-teh narediti, kaj si lahko privoščita in kaj ne. Z vodenjem proračuna začneta načrtovati svojo porabo in spremljati kje na poti do svojih ciljev sta.

»Pomembo je, da se partnerja vsaj enkrat mesečno na t.i. »budget meetingu« dogovorita kakšni so plani za mesec, ki je pred njima in ustrezno prednastavita kategorije porabe. Na ta način se vzpostavlja večje zaupanje, še bolj se povežeta in živita za skupne cilje,« dodaja specialistka za financiranje in osebni proračun.

Kaj pa, če nimata skupnih financ?

Super je, če so stvari lahko takšne, kot bi morale biti, skupne finance, skupni cilji, razumevanje. Včasih vendarle ne gre čisto tako, zato smo Ano Vezovišek povprašali, ali je morda obstaja situacija, ko ni priporočljivo, da imata partnerja skupne finance.

Kot pravi imata lahko vsak svoj račun in plačujeta svoje obveznosti, pa imata še vedno skupne finance, saj imata jasno določen skupen budget znotraj katerega razporedita porabo vsak po svojem računu. »Drugo pa je, če partnerja nimata določenega skupnega budgeta in vsak “svoja” sredstva porablja skladno z nekim dogovorom, za katerega ni nujno, da je realen in skladen s potrebami in pri čemer se predhodno ne posvetujeta. Pri slednjem gre predvsem za večje nakupe, ki lahko zajedajo v skupni proračun in zaradi katerega je lahko kateri izmed partnerjev v limitu, posega po kreditnih karticah itd. Ključno je torej, da si partnerja zaupata, da poznata finančno sliko in da vesta kakšni so njuni cilji. Na kakšen način pa s tem upravljata, pa je stvar dogovora.«

In, kot dodaja Ana Vezovišek, je pomembno, da svojih želja ali kasneje nakupov ne skrivamo pred partnerjem in da nimamo slabega občutka v kolikor nas kdaj kje zanese. O denarju se enostavno moramo pogovarjati, saj bomo le na ta način lahko skupaj poskrbeli za varno prihodnost. 

V začetku tega tedna so banke in hranilnice zaznale novo obliko poskusa goljufije s kreditnimi karticami. ”Opaženi so bili primeri, ko neznana oseba (prevarant) pokliče stranko banke ali hranilnice in se predstavi kot zaposleni na oddelku za varnost pri VISA ali MasterCard kartični shemi,” so sporočili iz Združenja bank Slovenije.

Kako lahko ugotovimo, da nas kliče prevarant?

Ob telefonskem klicu že razpolaga z nekaterimi našimi osnovnimi podatki, kot sta ime, priimek, naslov in celo del podatkov o naši kreditni kartici. Obvestijo nas, da je bila naša kartica uporabljena za nakup in preverjajo, če je do tega dejansko prišlo. Vprašajo nas, če smo kupili blago v višini X evrov v Y trgovini z našo kartico in ker je naš odgovor v tem primeru ne, od nas zahteva, da zaupate številko na zadnji strani kreditne kartice (CVC oz. CVV številka), ki se uporablja izključno pri nakupih s kartico preko interneta. Ob tem nam pojasni, da potrebuje te podatke, da se prepriča, da kartica ni bila izgubljena ali ukradena.

Če bomo neznani osebi to številko ali katerikoli drugi podatek zaupali, se bo zloraba šele zgodila, saj bodo našo kartico lahko uporabili za plačilo preko interneta.

Kako zaščititi dostop do premoženja pred nepridipravi?

Združenje bank Slovenije opozarja vse imetnike plačilnih in kreditnih kartic, naj bodo posebej previdni pri tem, ko mu zaupajo podatke. ”Imetniki plačilnih in kreditnih kartic svojih podatkov o karticah nikoli nikomur ne posredujejo preko elektronske pošte oziroma po telefonu.”

Kako najbolje zaščititi svoje kartice oziroma dostop do le-teh pa smo povprašali tudi Ano Vezovišek: “Najbolj pomembno je, da nikoli na prvo žogo ne nasedamo klicem ali elektronskim sporočilom (kakršnim koli sporočilom povezanim z našimi financami) in da pridobimo vse potrebne podatke o klicatelju oz. pošiljatelju. Torej, kdo nas kliče, kdo nam piše, od kod nas kliče, kje dela … in mu povemo, da bomo poklicali nazaj takoj, ko preverimo stanje. Potem pokličemo na našo matično banko (nikakor ne na številko od koder smo prejeli klic!) in preverimo kaj je na tem. Pomembno si je zapomniti, da po telefonu nikoli in nikdar ne dajemo nobenih informacij o naših karticah ali drugem premoženju – nobene številke, nobenega datuma, ničesar.”

Še enkrat izpostavimo, kot pravijo za ZBS, da je pomembno dosledno upoštevanje Temeljnih pravil varne uporabe plačilnih kartic, saj se lahko s previdnim in odgovornim ravnanjem izognete prevaram.

bancni_izrazi

Veste kaj je moratorij? Ali kaj so interkalarne obresti? Za vas smo pripravili nekaj osnovnih izrazov, da vas bančnik ne bo nikoli presenetil!

Poznavanje osnovnih bančnih izrazov vam bo gotovo prišlo prav. Morda, ko boste najemali kredit ali pa takrat, ko vas bo nekdo izmed vaših znancev prosil za obrazložitev. Preberite kateri so osnovni izrazi s katerimi se največkrat seznanimo v banki.

Amortizacijski načrt

Je načrt odplačevanja kredita, v katerem se za vsa prihodnja obdobja pripravi pregled zneskov anuitet, obresti, razdolžnin in ostankov dolga po posameznih plačilih.

Anuiteta

Je običajno mesečni znesek odplačila kredita, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih zneskih izplačujejo glavnica in obresti.

Efektivna obrestna mera (EBM)

Je način prikazovanja obrestne mere, ki upošteva tudi vse stroške, ki so povezani z odobritvijo kredita. Sestavljena je iz fiksne ali variabilne o.m. + stroške odobritve + drugi stroški (vodenje TRR, zavarovanje, itd.).

Euribor

Je medbančna obrestna mera za depozite v evrih, ki se oblikuje na evropskem medbančnem deviznem trgu. Reprezentativne banke iz evro območja si po EURIBOR-u medsebojno ponujajo depozite (posojajo denar) za določeno ročnost odplačevanja kredita.

Interkalarne obresti

So obresti, ki se obračunajo za čas od začetka porabe kredita do začetka odplačevanja kredita in se ponavadi obračunajo po pogodbeni obrestni meri.

Libor

Je kratica za “London Interbank Offered Rate” – londonska medbančna obrestna mera, katera trenutno na slovenskem bančnem trgu ni dostopna.

Moratorij

Je odlog plačila zapadlih obveznosti.

Solidarni porok

Je fizična oseba, ki poleg kreditojemalca podpiše kreditno pogodbo in s tem jamči za poplačilo kredita.

Zavarovalna premija

Je cena zavarovanja, ki jo plača kreditojemalec ob najemu kredita. Pozor! S tem zavarovanjem ni krita obveznost do banke v primeru smrti kreditojemalca. S tem banka zavaruje svojo terjatev pri zavarovalnici in v primeru ne-odplačevanja kredita, le-to odstopi v izterjavo zavarovalnici.