Ko me spomini zanesejo v otroštvo, zaslišim obupan mamin glas iz moje sobe, ki kliče očeta: »Jože, pridi pogledat, kaj je zopet pripeljala domov!« Oče je vedno z nasmehom, počasi oddrsal do moje sobe in si z zanimanjem ogledal črička, mačko, sosedovega piščanca ali psa, ki sem mu tisti dan »reševala življenje«. Vedel je, da me žene neizmerna ljubezen do živali, radovednost ter skrb za tiste, ki potrebujejo pomoč.
Podobno je bilo tudi s prijatelji in sošolci … No, nisem jih ravno vozila domov, a sem bila vedno pripravljena prisluhniti in jim pomagati.
Olajševalna okoliščina za vse moje podvige je bil zagotovo odličen šolski uspeh, želja po učenju in marljivo treniranje orodne gimnastike, ki je v moje življenje vnesla zajeten koš samodiscipline in reda.
Oče je kmalu ugotovil, da imam potencial za nadpovprečne rezultate pri gimnastiki, a je moje športno udejstvovanje na razočaranje trenerjev in znancev močno omejil, saj je kot vrhunski športnik dobro poznal vse plati in pasti slednjega, zato ni želel, da sem tudi sama del tega ustroja.
To me je kot najstnico zelo prizadelo in razjezilo, danes pa sem mu za to odločitev hvaležna, saj sem imela tako več časa za številne druge športe pa tudi ples in glasbo, ki ju naravnost obožujem, predvsem pa za literaturo in poezijo, ki danes predstavljata velik del mojega življenja.

Starejši brat me je ljubkovalno rad klical »mali knjižni molj« ter hudomušno dodal, da odlično dopolnjujem lastno »zbirko domačih živali«. Moja mladost je bila polna energije in načrtov za prihodnost, medsebojnega spoštovanja in ljubezni, a je slednja pri mojih rosnih 19-ih letih precej usodno vplivala na moje življenje. Želja po študiju mednarodnega prava se je v hipu razblinila, ko mi je zdravnica z nasmeškom na obrazu sporočila veselo novico o nosečnosti …
Kar naenkrat so knjige zamenjale plenice in dude, koncerte pa otroški jok in smeh. Sledila je poroka in zaposlitev na Zavodu za statistiko. Maturi je sledil še en otrok in šele nato vpis na Ekonomsko fakulteto. Mladostniška ljubezen je hitro zbledela in s partnerjem sva šla po svojih poteh …
A ostali so otroci in brezmejna ljubezen do njih. In kot pravi Peter Lovšin: »V hiši nasprot’ sonca, nas ljubezen gor drži …«

In zopet sem jo našla … Z novim partnerjem, kjer so v našem domu najprej »cvetele rožice«. Soprog, uspešen poslovnež, nas je zasipal z darili, potovanji in nam izpolnjeval vse želje. Pridružila sem se mu v podjetju, pustila študij, rodila še enega otroka in vse svoje znanje usmerila v razvoj in rast podjetja. Rezultati so bili izjemni! Kot v pravljici! Slika srečne družine je bila popolna. A žal zgolj navidezno. Cena zanjo je bila previsoka! Partnerjevo nasilje je botrovalo, da sem s 35 leti ostala brez službe, doma, sama s tremi otroki. Partnerju sem prepustila vse premoženje in se lotila čisto svoje zgodbe, kajti svoboda je bila vrednejša od denarja.

Moja »Hiša« je bila ponovno »nasprot’ sonca«, a mi je moč vlivala ljubezen do otrok in neizmerna želja po varnosti in mirni prihodnosti.
Ravno bivšemu možu se moram zahvaliti, da sem spoznala pravo vrednost denarja. Prvič v življenju sem namreč živela v finančni stiski in začela denar ceniti. Ni bil več zgolj sinonim za lepo in razkošno, temveč je postal pomemben za mojo varnost in predvsem varnost mojih otrok. Pojma nisem imela, kje naj sploh začnem, a sem vedela, da se moram še ogromno naučiti ter predvsem, da mi bo uspelo! Tokrat sta se moja vztrajnost in učljivost obrestovali.

Želje po študiju mednarodnega prava pa naenkrat ni bilo več! Rekla sem si: “Kakšno mednarodno pravo vendar? Pomagati ljudem, kako je treba ravnati z denarjem, to je moje poslanstvo!” Seveda pa to ni šlo tako hitro … To sem ugotovila šele po treh letih dela v zavarovalništvu, ker druge službe nisem dobila. Pri Agenciji za zavarovalni nadzor sem opravila licenco in si širila obzorja. Služba mi kmalu ni bila več izziv in želela sem več znanja, več neodvisnosti, več rešitev za potencialne stranke, drugačen pristop in več spoštovanja do poklica, ki ga opravljam. Hkrati pa je to postal način mojega življenja in ne le moja služba, zato sem sprejela delo finančnega svetovalca in pridobila licenco za upravljanje z vrednostnimi papirji. V vlogi finančnega svetovalca sem sedaj že 14 let in lahko rečem, da je danes “Moja hiša zopet na sončni strani”!

Najbolj me veseli, da lahko pomagam ljudem pri reševanju najbolj perečih problemov, ki so direktno ali posredno povezani z njihovimi financami. Moje storitve poišče veliko “Mojc”, ki sta jih zgolj trenutek in napačna odločitev pripeljala do nezavidljivega finančnega stanja, pogosto celo ogrozila njihovo eksistenco. A se vedno najde rešitev! In to je tisto, kar šteje! Vsakič znova, ko nekomu vrnem nasmešek na obraz in poskrbim za varno naložbo njegovih sredstev, vem, da delam prav, kar me osrečuje in hkrati žene naprej.

To pa si zasluži nagrado! In to je moj prosti čas, ki ga preživljam z ljudmi, ki jih imam rada! Moj privilegij je, da se družim z ljudmi, ki jih cenim zaradi tega, kar so in ne zaradi tega, kar poskušajo biti. In če temu dodam še naravo, šport, glasbo, literaturo in kako dobro kosilce ob kozarcu izbranega vina, vem, “Da nas ljubezen gor drži …!”

Mojca ima dolgoletne izkušnje s področja osebnega svetovanja, ki jih je črpala iz osebnega in poklicnega življenja.

Svojo poklicno pot je začela med številkami, na Zavodu za statistiko, kjer je kot referentka skrbela za zbiranje podatkov. Kasneje so sledile zaposlitve v zasebnem sektorju, v različnih podjetjih, med drugim je bila tudi desna roka direktorja odgovorna za uvoz in izvoz. Preizkusila se je v vodenju družinskega podjetja, kjer je skrbela za področje financ, a njena življenjska pot je vseeno poskrbela, da se je iz poslovnih preselila v osebne finance.
Do tega so jo pripeljale življenjske okoliščine, predvsem spoznanje na neki točki življenja, kako pomembno je, da imaš denar, da lahko začneš samostojno življenjsko pot, ne glede na to, na katerem ravni si. Mojca razume, kako je začeti iz nič, biti brez službe in jasne prihodnosti. Zato ji ni težko stopiti v čevlje katere koli stranke.
S področjem osebnih financ v odnosu do drugih se je prvič srečala v zavarovalništvu, kjer je imela, kot pravi, vrhunskega mentorja, ki jo je navdušil nad poslom, za katerega pred tem niti pomislila ni, da bi ga lahko opravljala. Kmalu je spoznala, kako pomembne so urejene osebne finance, ne glede na življenjsko obdobje in položaj, v katerem si. Kot pravi, je to osnova za vse ostalo v življenju. Tudi temelj za srečo. Svoboden si, če imaš likvidnostno rezervo, ker lahko rečeš delodajalcu adijo, ko ne moreš več in greš preprosto dalje.

Iz zavarovalništva jo je pot peljala v osebno svetovanje, saj je iskala več, želela je razpreti krila. Kmalu jo je pot pripeljala do Mitje in Ane Vezovišek, in kot pravi, je na krilih vizije dobila zalet, ki jo na njeni poti drži še danes.
»Vsaka strankina težava je zame izziv, ne glede na to, koliko sredstev ima stranka, kakšen je njen neto denarni tok, koliko ima privarčevanih sredstev in obstoječih naložb,« poudarja Mojca. Vsake stranke je vesela in vedno znova ji predstavlja izziv dejstvo, kaj vse se lahko človek nauči ob vsaki novi stranki. Rada poudari individualni pristop, ki je v našem podjetju zelo pomemben in kot pravi dodana vrednost. Na svoji svetovalni poti je pomagala številnim strankam, da so spregledale in naredile korak naprej. Njene stranke imajo to srečo, da z njimi ne dela le na enkratnem srečanju, sestanku, ampak jih spremlja tudi naprej. Ni ji težko vzeti si vsako leto pol ure časa za servisni termin za stranko, da skupaj z njo pogleda, kje je na poti, ki so jo zastavili, in ali je usmerjena proti ciljem.