Je zelo lepa. Imela sem otroštvo, kot si ga marsikdo le želi. Še danes mi v glavi odzvanjajo besede mojega najboljšega prijatelja, ko sva sedela na terasi in je rekel: »Veš, zavidam ti. Tebi je res lepo.« Običajno pravijo, da se zaveš, da ti je lepo, ko to mine. A jaz sem ves čas vedela, da mi je lepo. To sicer ne pomeni, da nismo imeli padcev, a smo jih uspešno prebrodili.
Že od zgodnjega otroštva se je moje življenje vrtelo okoli športa. Disciplina, za katero sem bila posebej nadarjena, je bil tek. Bila sem med prvimi tremi v državi, in to brez treningov. Moj oče pa je bil vedno glavni navijač. A vsi vemo, da te talent lahko popelje le do neke ravni, za vrhunskost pa je treba garati. Dobila sem ponudbe različnih trenerjev, a se zanje takrat nisem odločila. Izbrala sem karate, ki je bil moja disciplina naslednjih deset let. Dosegla sem nekaj lepih rezultatov, med drugim sem postala podprvakinja v težki kategoriji in ekipna državna prvakinja. A resnici na ljubo je bila konkurenca dosti manjša. Res pa je, da sem bila vztrajna in borbena, in to je tisto, kar te v življenju daleč pripelje.
Za svojo srečo nikoli nisem potrebovala veliko materialnega, čeprav so bili starši precej premožni. Največ nam je pomenilo druženje, čas, ko smo bili skupaj, se igrali, šli na izlet. In to smo pogosto počeli. Ne rečem, da si nisem kupovala cunjic, ko sem bila pubertetnica, a smo imeli doma jasna pravila: pet majčk ti kupiva midva, ostalo si zasluži sama. In tako sem že v osnovni šoli začela varčevati, služiti z majhnimi opravili in to ne tistimi, ki so bila tako ali tako moja obveznost. Vse kar sem zaslužila, sem lahko porabila zase. Kot dijakinja sem kuvertirala, kot študentka pa sem opravljala administrativna dela, vozila časopis na Hrvaško, čistila prostore ipd.
In tako sem si lahko privoščila marsikaj. Oblačila, dopuste … Nekaj pa sem tudi privarčevala in vlagala v delnice. Prav zaradi slednjega sem danes tu kjer sem. Dogodek, ki je močno zaznamoval mojo odločitev, da se podam v finančne vode, se je namreč začel nekako takole.
Kot študentka sem nekega dne opazila zanimiv produkt, ki je vseboval izveden finančni instrument. Ker je bil začetni znesek zame visok, sva se z očetom odločila, da v produkt vstopiva skupaj. Po nekaj mesecih sva dobila poročilo. Razumela sva bolj malo. Meni je bilo jasno le, da vse skupaj sicer raste, najin zaslužek pa pada. Po enem letu sva ustvarila precejšnjo izgubo in takrat sem začela malce več poizvedovati. Telefonirala sem v borzno hišo, kjer mi je svetovalec povedal nekako takole: »Vas razumem, da niste zadovoljni. Tudi mi smo se na tem produktu veliko naučili.« Pomislila sem: »No, ta je pa lepa.« In hitro sklenila: »Na svojih sredstvih sem bom učila pa kar sama.« Zato sem se zaposlila v družbi za upravljanje.
Toda naložbe so le del finančne zgodbe. Mozaik neodvisnega osebnega finančnega svetovanja je veliko bolj kompleksen. To je zgodba, v kateri se vidim v naslednjem desetletju. Večina mojih strank pozdravlja mojo odločitev in me hkrati vpraša ali lahko računajo name tudi za njihovo naslednjo generacijo. Odgovorim jim nekako takole: Verjamem, da boste svoje otroke že vi veliko naučili, kako upravljati z denarjem. Največ se namreč naučimo prav z zgledom. In če boste vi danes stopili na pot zdravih finančnih navad ni vrag, da otroci tega ne bi opazili in se že iz tega veliko naučili.
A še več kot moje »delo«, v katerem resnično uživam, mi pomeni moja družina. Biti žena in mamica dvema radovednima nadebudnežema, je najčudovitejši privilegij. V tej vlogi uživam prav vsak dan. Uživam, ko vidim, da moja otroka prevzemata odgovornost, da sta prijazna, delovna, samoiniciativna in predvsem samostojna. Skupaj počnemo res ogromno stvari: se igramo, potujemo, jadramo, kolesarimo … Skratka, vzdržujemo hobije, ki sva jih z možem imela že pred otrokoma. Če sva še pred letom ali dvema imela občutek, da stvari počnemo malce počasneje, se stvari zdaj počasi obračajo v drugo smer. Še malo, pa se bosta otroka prilagajala nama!