V Sloveniji bomo kmalu slavili največji praznik po Martinovanju: prihaja Planica! Ali bolje rečeno – Slovenci prihajamo v Planico. Vsako leto se v dolino pod Poncami steka vedno več navijačev, ki z bučnim navijanjem in vročo krvjo v glavi uravnavajo zmrznjene podplate na vznožju Planiške velikanke.
A vprašanje, ki smo si ga tokrat zastavili, ni, kdo bo letošnji velikan Velikanke – ampak: kakšno življenje si lahko privoščijo smučarski skakalci? Je to kariera, ki je (iz finančnega vidika) dobičkonosna, ali je bolj visokoleteča?
POSTANITE FINANČNO INFORMIRANI
Zaslužki skakalcev so enotni, a svet, v katerem pristanejo, je vse prej kot to. Kaj pomeni zmagati – finančno – če prihajaš iz Ljubljane, Tokia ali Osla? In ali lahko najboljša smučarska skakalka res preživi od tega športa?
Kako delujejo zaslužki v smučarskih skokih?
Smučarski skoki so med tistimi športi, kjer je glavni vir prihodka za večino tekmovalcev nagradni sklad. Za vsako tekmo se ta fond porazdeli na posamezno uvrstitev. Sistem je logičen: boljši dosežek, višji dobiček.
Vendar, kaj pomeni 50.000 evrov dobička iz tekem za nekoga, ki živi v zakotnem delu Poljske? In kaj pomeni enak znesek za tistega, ki plačuje najemnino v Oslu ali Tokiu?
Ko govorimo o realni vrednosti nagrade, je ključnega pomena lokacija – ker stroški življenja niso povsod enaki.
Poglejmo konkretne podatke. Na podlagi zadnje dostopne statistike FIS smo zbrali podatke o sezonskem zaslužku skakalcev glede na uvrstitev v skupnem seštevku. Na spodnjem grafu lahko vidimo, koliko je zaslužil moški in koliko ženska na posameznem mestu.
Kaj pomeni 50.000 evrov dobička iz tekem za nekoga, ki živi v zakotnem delu Poljske in nekoga, ki živi v osrčju Japonske?
Razlika med moškimi in ženskami je več kot očitna. Medtem ko najboljši skakalec v sezoni zasluži skoraj 350.000 €, njegova ženska kolegica dobi manj kot tretjino tega zneska.
Tudi grafični prikaz jasno pokaže razkorak: moška krivulja se giba bistveno višje od ženske, z največjo razliko prav na vrhu. In čeprav se oba spustita proti dnu lestvice, ženska komaj dohaja moškega z deset mest slabšo uvrstitvijo.
Skakalci in skakalke tekmujejo na istem snegu, z enako opremo, z enako predanostjo – a s precej različno nagrado.
Koliko skokov = ena hiša?
V finančnem svetu velja pravilo, da bivanje ne bi smelo presegati 30 % našega prihodka. Če si športnik z zelo kratko kariero in zelo nepredvidljivimi prihodki, pa je lastni dom še večji izziv.
Zato smo se vprašali: “Koliko sezon bi moral biti skakalec na vrhu, da si lahko kupi povprečno hišo v svojem glavnem mestu?”
Predpostavili smo, da skakalec (ali skakalka) nima drugih prihodkov – samo nagrade iz tekem. Prav tako nismo upoštevali davkov, stroškov kariere ali stroškov življenja – samo surovi izkupiček nagradne sezone. In potem smo ga postavili ob bok povprečni ceni 150 m² hiše v njegovi državi.
KAJ NAM TABELA POVE?
Najbolje se godi Poljaku, ki si lahko z eno vrhunsko sezono skoraj kupi hišo (nekaj malega si bo potrebno vseeno izposoditi).
Japoncu (ali Slovencu, ki bi rad živel v Tokiu) pa sezona za hišo ne zadošča. Potreboval bi skoraj štiri zaporedne zmage – brez poškodb, brez padcev forme.
Skakalka iz katere koli države? Potrpežljivo čaka desetletje, če hoče hišo v Tokiu. V Ljubljani bi jo lahko kupila po petih sezonah kot absolutna zmagovalka.
Ali vas zanima, kakšna je računica, če skakalec ni absolutni zmagovalec, temveč zasede 2, 3, 10, 20 ali 30 mesto? Po koliko sezonah si bo lahko privoščil hišo v prestolnici svoje domovine? Preverite lahko na spodnjem grafu.
Številka na y-osi razkriva, da skakalcu že tretje usvojeno mesto težko zagotovi nakup hiše, saj bi morali zanjo takšno uvrstitev dosegati 4-12 let (odvisno v kateri državi živi tekmovalec). Skakalka pa bi morala svojo kariero na takšnem nivoju držati kar 6-18 let (odvisno od države, v kateri živi).
Ženske v zraku – a ne v Planici
Če se za trenutek ustavimo na razlikah med moškimi in ženskami v smučarskih poletih, številke povedo več kot besede – predvsem, ko jih pogledamo skozi finančno prizmo.
Ženske skakalke ne tekmujejo v Planici. In Planica ni le simbol ali tradicija – je eden največjih in najbolj prepoznavnih dogodkov v koledarju smučarskih skokov, z največ gledalci, največ pozornosti … in velikim denarnim fondom.
To pomeni, da imajo ženske poleg manjših denarnih fondov tudi manj priložnosti za nagrade in sponzorsko izpostavljenost.
Na koncu dneva morajo tudi skakalke plačati položnice, najemnine (ali kredite za hišo), zavarovanja in hrano. In te položnice stanejo isto, ne glede na to, katere zaimke uporablja skakalec. Ženske tekmovalke pa imajo evidentno na voljo bistveno manj virov, iz katerih bi si lahko zagotovile finančno stabilnost.
Skakalke imajo enake stroške življenja kot njihovi moški kolegi, a precej manj možnosti za finančni dobiček. In čeprav so njihovi rezultati vrhunski, to preprosto ni dovolj, ko sistem že v osnovi ne ponuja enakih pogojev.
Ni tekme, ni zmage. Ni zmage, ni zaslužka.
A računi ostajajo isti.
Če nisi povabljena na tekmo, ne moreš zmagati.
Če ne moreš zmagati, ne moreš zaslužiti.
In če ne zaslužiš – si (tudi kot vrhunska športnica) v povsem enakem položaju kot vsakdo drug, ki mora razmišljati, kako bo preživel.
Nagradni fond ni celotna slika
Čeprav so nagradni skladi na FIS tekmah najbolj viden vir dohodka skakalcev, niso edini. Za večino skakalcev so ti zneski premalo za preživetje, kaj šele za dolgoročno finančno varnost.
Pri tej analizi se zavedamo, da nagradni fond ni edini vir prihodka skakalcev. Večina jih ima še druge oblike finančne podpore:
– (simbolične) zaposlitve v vojski ali policiji,
– sponzorska sredstva,
– pomoč reprezentance.
A prav zaradi te razpršenosti je skupni zaslužek posameznega skakalca nemogoče enoznačno določiti. In čeprav bi bilo zanimivo pogledati, kdo s čim in koliko zasluži, to ni naš namen – niti ni primerno, da komurkoli gledamo v denarnico.
Če je moški z eno sezono lahko že skoraj pri nakupu hiše, ženska z enakim rezultatom še vedno išče najemniško sobo.
Zato smo se v tej analizi osredotočili izključno na nagrade iz tekem – ker so javno dostopne, merljive in enake za vse.
S tem dobimo zanimiv okvir za razmislek: kako daleč te lahko ponese kariera profesionalnega skakalca, če gledamo samo nagrade.
In čeprav je ta pogled poenostavljen, zelo jasno pokaže:
da je “vrednost” skakalne kariere močno odvisna od tega, iz katere države prihajaš,
in še bolj od tega, katerega spola si.
Pred vzletom ne pozabimo na pristanek
Kariera smučarskega skakalca je kot skok s skakalnice: dolga priprava, kratek let, natančen pristanek.
In čeprav v zraku izgleda veličastno, pristaneš v resničnem življenju – kjer položnic ne zanima, ali si kdaj nosil rumeno majico vodilnega.
Skozi ta članek smo pogledali, kako zelo relativno je lahko plačilo za uspeh. Enaka zmaga ne pomeni enakega učinka, če prihajaš iz Tokia ali Zakopan, če si moški ali ženska.
Zmagovalec lahko v eni sezoni zasluži dovolj za hišo – a le v določenih državah. Zmagovalka potrebuje trikrat več časa. In nekdo, ki je 20. na svetu? Ta išče službo.
A poleg tega obstaja še ena resnica, o kateri se premalo govori:
- Okno za zaslužek je ozko.
- Skakalna kariera je lahko končana pri 30-ih.
- Poškodba, padec forme, menjava generacije – vse to lahko pomeni konec. In če do takrat nisi zgradil finančne osnove, začneš iz ničle. Pri 31-ih.
Če želimo pristati v telemarku na pisti življenja, moramo na finančni pristanek začeti misliti že v času vzleta.
Zato bi morala biti finančna pismenost del vsake športne poti. Ne kot breme, ampak kot orodje. Ker resen šport zahteva resen pristop tudi do prihodnosti – ne glede na to, kako visoko med zvezde nas izstreli. Če želimo pristati v telemarku na pisti življenja, moramo na finančni pristanek začeti misliti že v času vzleta.
Vrhunski skoki se ne zgodijo po naključju. Tudi vrhunska prihodnost ne.