Kreditiranje je postalo del našega vsakdana. Kredit za stanovanje, hišo, avto, počitnice, prenovo ali kar tako, da pridemo skozi mesec ali dva, potem bomo pa že, je zgodba s katero se pogosto srečamo.
Letos spomladi je v veljavo stopil nov zakon, ki naj bi zaostril pogoje na področju kreditiranja. Prejšnji teden pa je Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) organizirala posvet o uvedbi novih sprememb v prakso. Tam je bila slika precej jasna – banke so vse prej kot pripravljene na ta zakon, kreditojemalci pa še vedno tisti, ki ob kreditih plačujejo tudi storitve, ki jih niso želeli.
Kot pravi Breda Kutin iz ZPS, potrošniški krediti predstavljajo tveganje za vse. »Zato zapis v zakonu še zdaleč ni dovolj, čaka nas še veliko dela pri tem, kako ozaveščati potrošnike in usposabljati tiste, ki delajo z njimi, da bodo v končni fazi delali v skupno dobro. Vzpostaviti moramo ponovno zaupanje v finančni svet.«
Zakon, ki je stopil v veljavo letos marca, naj bi, po besedah Franca Stanonika, generalnega direktorja Direktorata za notranji trg na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, banke že ustrezno izvajale. »Pri pripravi zakona smo usklajevali različne interese in dosegli cilj, ki bolj ali manj zadovoljuje vse deležnike. Menim, da bankam nismo nalagali dodatnih obremenitev, pri pripravi pa smo morali upoštevati evropske direktive. Zakon je v uporabi, na nas pa je, da poskušamo zagotoviti odgovorno najemanje kreditov. Potrošnike poskušamo opolnomočiti v postopkih sprejemanja kreditov, predvsem v smislu, da ga temeljito informiramo o pravicah in obveznostih, ki jih ima z najemanjem kreditov,« pravi predstavnik države. Pa je tako tudi v praksi?
Nekaj novosti, ki jih prinaša zakon:
- banke morajo ob oglaševanju obrestne mere navajati opozorilo, da se v primeru dviga le-te, zviša tudi znesek obroka kredita,
- obvezen je grafičen prikaz nihanja obrestnih mer,
- kreditodajalec mora pred sklenitvijo kreditne pogodbe izvesti oceno kreditne sposobnosti (po novem so vključeni tudi izdatki, ki jih ima potrošnik in vplivajo na njegovo kreditno sposobnost),
- ob najemanju kreditov v tujih valutah je obvezno navajanje valute in obrazložitev mehanizma pretvorbe ter navedbo, kaj se zgodi ob spremembi tečaja,
- periodično obveščanje o spremembi obrestne mere – kreditojemalec mora biti brezplačno obveščen,
- odstop terjatev – banke kreditov ne morejo oddajati npr. izterjevalcem, pač pa le pristojnim, z zakonom določenim institucijam,
- potrošnik ima 7 dni časa, da preuči kreditno ponudbo in po podpisu pogodbe še 14 dni za odstopa.
Fiksna ali variabilna obrestna mera?
»Velik delež novih kreditov je s fiksno obrestno mero, kar je za potrošnika dolgoročno gledano dosti bolj ugodno, pravi Krumberger. Z vidika trenutnih razmer pa je dražje. Z vidika bank je možnost te ponudbe omejena,« pravi Matej Krumberger, direktor oddelka za nadzor bančnega poslovanja pri Banki Slovenije.
»Smo med bankami, ki ponujajo obe obrestni meri – fiksno in variabilno. Kateri dajemo prednost? Kolikor je komitentov, toliko je možnih kombinacij,« pravi Igor Poljšak, direktor sektorja poslovanja z občani, Gorenjska banka in predsednik odbora za poslovanje s prebivalstvom pri Združenju bank Slovenije. Vse lepo in prav, a kaj, ko ljudje danes najemajo kredite z variabilno obrestno mero, ker niso kreditno sposobni, to pa lahko pelje v zgodbo s švicarskimi franki, opozarja Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun.
Nov zakon je sicer dobrodošel, a v praksi se ne izvaja, tako kot bi se moral. »Že vrsto let hodimo s strankami na podpis kreditne pogodbe, da preprečimo, da bi stranke sklenile napačne kreditne pogodbe. V vseh teh letih in še vedno, tudi pred nekaj dnevi, so banke strankam pogojevale sklenitev kredita z nakupom drugih produktov, od življenjskega zavarovanja do kreditnih kartic in podobno. Kljub sprejetemu zakonu se to dogaja še danes!« je na dogodku Ana Vezovišek opozorila na še eno slabo prakso neupoštevanja zakonodaje. Še več, pred nekaj dnevi ji je po elektronski pošti bančna uslužbenka pogojevala sklenitev življenjskega zavarovanja za stranko, ki je želela kredit.
Ključen problem potrošnika pri obrestnem tveganju je, da le-to povečuje finančno ranljivost potrošnika. Večji del dolgoročnih potrošniških oz. stanovanjskih kreditov je vezanih na spremenljivo obrestno mero. Trend se sicer spreminja, potrošniki vedno več najemajo kredite s fiksno obrestno mero, a to še vedno predstavlja le manjši del sklenjenih pogodb,« pa opozarja Boštjan Krisper iz ZPS. Prav tako le 7 od 15 bank omogoča kredite s fiksno obrestno mero, kar je manj kot polovica. A tudi pri teh sedmih, ki imajo to možnost je vprašanje, ali banka strankam dejansko nudi možnost fiksne obrestne mere in s tem varnejši kredit ali ne.
»Banka bi morala opraviti obremenitveni test potrošnika in če ugotovi, da ga ne more prenesti, mu ne sme odobriti kredita z variabilno obrestno mero, ampak le takšnega s fiksno. Vse banke bi morale uvesti enoten nadzorni instrument,« še predlagajo na ZPS.
Kaj pa gibanje euribora v preteklosti?
Najvišji euribor je bil 5,45 %, najnižjega pa imamo danes in znaša -0,28 %. Kaj takšni skoki pomenijo za potrošnika z variabilno obrestno mero? Če bi se euribor ta trenutek spremenil na najvišjo obrestno mero v preteklosti (5,45 %), bi se potrošniku kredit povišal za kar 60 %, če pa bi se povečal na povprečno višino obrestne mere pa za 20 %.
»Bojim se, da smo skoraj zamudili vlak … Leta 2007 so bile fiksne obrestne mere po 7 %. In takšnih pogodb je bilo več tisoč. S strani ZPS bi pričakovala večji angažma in akcijo na tem področju, pa je osebno nisem zaznala. Razlika v obrestni meri lahko predstavlja prihranek tudi v višini 100 tisoč evrov ali več! Torej, v kolikor ima še kdo takšno pogodbo, jo kljub nekoliko slabšim pogojem, kot so bili leto ali dve nazaj, mora nujno spremeniti!« še poziva Ana Vezovišek.