Ana in Mitja Vezovišek sta v reviji Jana svetovala bralcem, kako se odločiti za varčevanje, oplemeniti premoženje in pravilno upravljati z denarjem. Ker želimo, da čim več ljudi prebere praktične in neprecenljive nasvete, smo se odločili, da jih objavimo tudi na naši spletni strani.

Na kaj moramo paziti, ko najemamo posojilo?

Na marsikaj, še zlasti ko gre za stanovanjska posojila. Narediti moramo načrt financiranja, v katerem ugotovimo, koliko si dejansko lahko privoščimo, in tega nam ne pokaže kreditna sposobnost (čeprav večina bank izhaja ravno iz tega). Predvideti moramo možne scenarije – spremembo EURIBOR (če najamemo posojilo z variabilno obrestno mero), upad prihodkov, izgubo zaposlitve, delovne sposobnosti …

Pomena priprave se premalo zavedamo, in zato je toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne zmorejo več plačevati obveznosti. Osnovno pravilo pri najemanju stanovanjskega posojila pa je: dajajmo vsaj šest mesecev predviden znesek mesečne obveznosti na stran, da bomo občutili, kaj nas čaka naslednjih 15, 20 ali celo morda še več let. In ko bomo enkrat vedeli, kolikšen obrok si lahko privoščimo, se začne lov za iskanjem najboljšega ponudnika.

Na kaj moramo paziti, ko gremo v minus oziroma ko nam povečajo limit?

Da ga bomo morali vrniti, ne glede na to, v kako težkem položaju se bomo morda znašli. Na to namreč marsikdo kar malce pozabi in krivi banke. Limit je daleč najdražja oblika financiranja, ki se ga tudi najtežje znebimo. Preprosto si mislimo, da nam pripada, da ga bomo imeli večno … v resnici pa gre za metanje denarja skozi okno. V povprečju je skupna obrestna mera med 12 in 15 odstotki na leto (odvisno od višine limita), saj vključuje odobritev limita, zavarovanje limita in obrestno mero za dovoljeno negativno stanje.

Kje nas najpogosteje ‘nategujejo’, ko gre za finance?

Uh, na večini področij, pri čemer se o nekaterih bolj govori in o drugih manj. Na prvem mestu bi omenila sklepanje zavarovanj, kjer gre pogosto za izkoriščanje ranljivosti in nevednosti ljudi ter dajanje praznih obljub. Na drugo mesto bi umestila banke (seveda ne vseh, pa vendar), kjer bi lahko rekli, da gre že bolj za prikrito ‘nategovanje’, saj mora posameznik na primer ugodno obrestno mero ali na splošno za to, da sploh dobi limit ali posojilo, skleniti bodisi naložbeno zavarovanje, varčevanje, vzeti kreditno kartico, imeti poseben račun in podobno.

Sledijo različne ponzijeve sheme, ki ponujajo ‘enkratne’ finančne produkte, pri čemer računajo predvsem na naivnost in pohlep posameznikov in kjer na koncu posameznik ostane brez vsega. In še bi lahko nadaljevali … recimo na področju nepremičnin, zasebnih posojil. Bolj ko smo izobraženi, manj bomo nasedali prevaram in sprejemali napačne odločitve.

Kako lahko nehamo živeti od plače do plače?

V Ameriki so pred časom delali raziskavo, v kateri so ugotovili, da kar 76 odstotkov ljudi živi od plače do plače. Če bi to raziskavo delali v Sloveniji, bi bil ta odstotek najbrž še višji. Zakaj je tako težko pretrgati ta krog? Ker smo vajeni porabiti vse in še več.

V resnici pa bi bilo naše življenje lahko veliko bolj preprosto, če bi si prvega v mesecu na račun nakazali toliko, kolikor dejansko potrebujemo, in potem denar, ki ga dobimo s plačo, preusmerili na drug, na primer varčevalni račun. Prvega v naslednjem mesecu si nato ponovno nakažemo, kolikor potrebujemo, z varčevalnega računa. Tako začnemo bolj racionalno ravnati z denarjem, vemo, koliko ga lahko namenimo za posamezno kategorijo izdatkov (na primer hrano, otroke, stanovanje …) in ne živimo prek svojih zmožnosti. Poleg tega se nam ne zgodi več, da bi morali recimo zavarovanje avtomobila plačati na obroke.