Moja zgodba se je tako kot zgodba mnogih začela v objemu tipične slovenske družine, v kateri so se takrat mladi starši po najboljših močeh trudili dvema otrokoma omogočiti življenje, ki jima bo nudilo najboljše možnosti. Za popotnico so nama skušali vcepiti vrednote in navade, ki bi nama na najini življenjski poti najbolj koristile. Tako mi načela kot so: brez cilja je vsaka pot dobra, nagrada vedno sledi trdemu delu in vzgoja v duhu poštenosti, iskrenosti in delavnosti, nikoli niso bila tuja. Poleg tega sem od staršev pridobil tudi nekaj finančnih navad, ki so jih oni, verjetno dobili od svojih staršev, njihovi starši pa od svojih ipd.
Vsej tej dobri osnovi navkljub pa se mi je ob nastopu prve službe (v banki) pripetilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Ob prejemu prve plače sem (kot “pravi bančnik”) najel tudi prvi kredit. Res (žal) ni bil namenjen reševanju stanovanjske situacije, je pa več kot očitno kazal na mojo neučakano željo po potrošnji. Takrat seveda niti približno nisem razmišljal, koliko me bo kredit dejansko stal, še manj pa sem razmišljal o tem, da bi sredstva najprej raje privarčeval. Zakaj neki? Denar je bil vendar tako blizu … Nekaj denarja sem res namenil varčevanju v takrat aktualni Nacionalni stanovanjski varčevalni shemi, a žal se pozneje tudi to ni izkazalo za najbolj modro odločitev. Seveda sem kot “pravi finančni guru” v skoraj istem hipu oborožil tudi s čekovno knjižico, ki ji je s svetlobno hitrostjo sledil limit na tekočem računu. Le kaj je bilo takrat slajšega? Ker sem bil “pri koritu” sem imel naenkrat “zelo prijateljski” odnos do denarja, ki mi je v prvi fazi seveda vlil zelo prijetne občutke – v naslednjih mesecih pa so postali neznosno grenki. Denar je bilo seveda treba vrniti in ko sem začel računati, za kakšno vsoto je šlo, občutkov ne bi moglo olajšati nobeno zdravilo na tem svetu. Žal je bilo za to prepozno.
Tako sem se že zelo zgodaj srečal z močjo obrestno obrestnega računa, ki ti lahko, če se z njim spoprijateljiš, prinese veliko ugodja, če stojita vsak na svojem bregu, pa ravno nasprotno. : )
Danes se temu lahko samo še nasmejim, čeprav mi izkušnja služi kot velik opomnik pri vsaki potrošni misli, ki mi jo okolje skuša skrivaj vcepiti v misli. Tako mi je uspelo v osebnih financah zgraditi nekaj pomembnih temeljev, na katere sem še danes zelo ponosen (limit je danes samo še neznanka, vedno je pri roki “zlata rezerva” ipd.).
Toda nesreča nikoli ne počiva in pred leti sem se (takrat že v vlogi starša) znašel v precej zoprnem položaju, ki je bil posledica vsesplošne recesije. Tako rekoč čez noč je naša družina ostala brez ene plače. Danes niti navidezno stabilne službe v močnih podjetjih niso več nobena stalnica, je pa po drugi strani tudi res, da so mlade družine iz leta v leto bolj finančno obremenjene. “In kaj zdaj?” sem se takrat vprašal. Kot na dlani je bilo seveda dejstvo, da bo treba čimprej poiskati rešitev za družino, torej poiskati novo zaposlitev, zagotoviti mesečne prejemke, kakršnih smo bili vajeni ipd. A kaj ko se to nikoli ne more urediti kar čez noč. Vesel in srečen sem bil, da sem do takrat že imel eno temeljnih finančnih navad in sem privarčeval sredstva, ki so nam pomagala v najbolj občutljivem času.